Author: Kaja Aleš Luznar

Mojemu očetu

Mojemu očetu

Najin Pariz »Kdor ve vse, pa mu manjka védenja o sebi, ta ne ve ničesar.« Pisalo se je leto 2002. Imela sem rosnih 23 let. Frfotava upornica, naivna smrklja, ki je sicer imela službo in poskrbela zase, in ravno zato mislila, da sem »Boga držala […]

Nasmeh

Nasmeh

Kot že neštetokrat, sem se danes spet zavedla kako močan zna biti nasmeh in kako ljudje sprejemamo prijaznost drugega. Kako nas omehča, koliko vrat nam odpre, predvsem pa nam pomaga k boljšemu oziroma kvalitetnejšemu življenju. Samo en nasmeh danes mi je prihranil kar nekaj časa […]

Moč v priznavanju nemoči

Moč v priznavanju nemoči

Rimska boginja Junona je bila glavna zaščitnica žensk, ljubezni, zakona in družine, zaveznica porodnic in boginja rojstva. Njena glavna atributa sta bila spominjanje in opozarjanje, zatorej (v njenem imenu) tudi sami spominjamo ter opozarjamo na živo in stalno spreminjajočo se dinamiko naših odnosov.  

Ker pa se razvojna faza družine začne že z nosečnostjo samo, bomo v nadaljevanju osvetlili nekatere spremembe, ki se vzporedno s tem dogajajo znotraj partnerskega odnosa. Vloga mame se začne razvijati že v nosečnosti, ko naj bi ta v sebi ustvarila občutek sprejetosti, oblikovala varno okolje, ter do otroka razvila empatijo. Kljub temu, da se biološko bistveno bolj spremeni mama (hormoni, fizične spremembe), pa spremembe nastopijo tudi pri očetu. Novo pridobljena očetovska vloga se že skozi nosečnost partnerke kaže v tem kako oče poskrbi, da so odnosi v katere se bo otrok rodil funkcionalni. Z drugimi besedami – oče naj bi otroku nudil socialno varno maternico in skrbel za odnos s svojo partnerko.

Partnerstvo in starševstvo sta močno povezana, saj partnerski odnos močno vpliva na vzgojo, hkrati pa otrokom predstavlja najvišji zgled in čustveni smerokaz za vse nadaljnje odnose v katere bodo še vstopali. Kljub temu, da je v mnogih pogledih partnerski odnos pomembnejši od starševskega, pa se to ob prihodu otroka v družino (začasno) spremeni. Takrat je glavna naloga, ki jo imata starša ustvarjanje čustvenega prostora za otroka in prenos pozornosti iz partnerskega na otroški podsistem. Starša tako podrejata lastne potrebe in dosedanji življenjski ritem prepoznavanju in zadovoljevanju otrokovih potreb ter se prilagajata novi, starševski vlogi. Srečujeta se s povsem novimi občutji nemoči in nebogljenosti, ki pa so prvotno občutja, ki izvirajo iz otroka, le ta pa jih še ni zmožen prepoznati (ter poimenovati) in jih zato zrcali na starša. Pomembno je, da si starša ob otroku in drug ob drugem te občutke dovolita, jih poimenujeta in ovrednotita. Občutja, ki so otroku nova in nepoznana ter jih sam še ne zmore zregulirati, se ravno zato z otroka (preko nebesednega čustvenega mehanizma projekcijsko introjekcijske identifikacije) prenašajo na starša oziroma skrbnika, ta pa naj bi jih s prepoznavanjem, poimenovanjem in sprejetjem zreguliral in vrnil otroku v zanj sprejemljivi obliki – z bližino, hrano, stikom, pogledom…

Oddaljen partnerski odnos, ki ne premore ranljivosti in iskrenosti (kaj zares občutim v novi vlogi starša?) doživlja otrokovo ranljivost in iskrenost kot ogrožajočo (otrok ni moja skrb … ne razumem kaj se z otrokom dogaja). Takšni starši od otrok prehitro zahtevajo samostojnost in pomiritev. Na drugi strani pa zlit starševski odnos (partnerstvo s pretirano potrebo po odnosu) in s tem pomanjkanje lastne avtonomije povzroči, da partnerja preveč računata drug na drugega pri pomoči razvoja starševske vloge. Pomembno je, da ne pozabimo, da se starševska vloga razvija ob otroku in ne ob partnerju. Počasi naj bi se partnerja tudi učila razmejevanja partnerske vloge od starševske, kar pa lahko predstavlja težko nalogo, saj se stres pogosto prenaša iz ene vloge v drugo.

Boginja Junona je bdela nad vsakim obdobjem ženske, še posebej pozorno pa jih je varovala, ko so vstopile v zakon in si ustvarile družino. Verjetno je še kako dobro vedela, da je ta čas izredno občutljivo obdobje, saj rojstvo otroka biološko spremeni ustroj družine. Kljub temu, da je prostor v katerega se otrok rodi že zaznamovan s partnerskim odnosom, se ta isti prostor zaradi svoje živosti nenehno spreminja in tako imata partnerja vedno znova priložnost, da sta iskrena drug do drugega in si priznata občutke nemoči, ki so ob prihodu otroka nekaj povsem naravnega. Pri tem je pomembno, da sta partnerja v stiku s svojimi mislimi in občutji ter sta o njih pripravljena spregovoriti (se samorazkrivati, biti ranljiva), saj lahko le tako rasteta kot posameznika, partnerja in starša.

Piše: Eva Župan

*Teorija v članku je osnovana na inovativnem psiho-biološkem modelu Relacijske zakonske in družinske terapije, ki jo je razvil Dr. Christian Gostečnik in integrira na spoznanjih interpersonalne analize, objekt-relacijske teorije in psihologije jaza, z zakonitostmi sistemske teorije, teorije navezanosti in nevroznanosti.

Čustvena prevara ob skodelici kave

Čustvena prevara ob skodelici kave

Junona je v prejšnjem tednu odpirala temo o pomembnosti ranljivosti in vzajemnega razkrivanja v partnerskem odnosu (KLIK) danes pa bomo še globlje pogledali kaj se dogaja v odnosu, kjer se partnerski odnos ohladi, kjer pogovor nadomesti molk, ranljivost pa prekrije tančica obupa in hladne brezizraznosti […]

INTIMA, RANLJIVOST IN DRUGE ZABLODE

INTIMA, RANLJIVOST IN DRUGE ZABLODE

Ob besedi intima ponavadi pomislimo na žurko pod rjuhami, na posteljne akrobacije, na “čebelice in ptičke”, a pravzaprav je intima mnogo več kot le to. Ko govorimo o intimi, ne govorimo zgolj o telesni privlačnosti in zaljubljenosti telesa, ki nam na podlagi organskega spomina narekuje […]

POPOLNO NEPOPOLNI

POPOLNO NEPOPOLNI

Glavna “naloga” propagandne mašinerije potrošniške družbe je, da nas dela nesrečne. Na vsakem koraku nas prepričuje, kaj vse (še) potrebujemo, da brez tega ne moremo (pre)živeti, da smo depresivni, nesrečni, debeli, grdi, majhni, nesposobni… nepopolni. Doseči popolnost je postala vsakodnevna mantra in naš cilj, saj bomo le popolni lahko živeli srečno do konca svojih dni. Imeti popolno postavo, popolno službo, popoln nasmeh, popoln nos, popolne ustnice, popoln avto, popolno stanovanje, popolno ljubezen, popolnega partnerja, popolne otroke, popolne odnose v popolni družini. In za to smo pripravljeni storiti vse, se pehati do konca, izgoreti, zapravljati denar, rušiti vse okoli sebe, razdirati (nepopolne) odnose, se ne ozirati na druge, tudi ubijati… ter biti ob tem neprestano nesrečni, saj te izmuzljive popolnosti nikakor ne moremo doseči. Nikoli. In če se nam kdaj slučajno uspe približati idealom, ki smo si jih naslikali v glavi in ki nam jih, hočeš-nočeš, narekuje družba, se le-ti hitro spremenijo, najdejo znova kakšno novo nepopolnost, nekaj, kar moramo nujno spremeniti.

Res?

Zanimiv se mi je zdel primer iz filma Matrica. Čeprav gre za znanstveno fantastiko, fikcijo, pa mi je marsikaj iz tega filma dalo misliti. Morda še najbolj tisti del, v katerem Mr. Smith “zaslišuje” Morpheusa in mu  razlaga, da prva matrica, fiktivni, virtualni svet, ki so ga stroji ustvarili za ljudi, ni delovala, ker je bila popolna, brez napak, brezhibna, brez vsakodnevnih težav, problemov…

Zdi se, da čeprav sanjamo o neki popolnosti in si to želimo postati, najti popolne partnerje, vzgojiti popolne otroke, si ustvariti popolno življenje, pa nas prav naše nepopolnosti, “napake” delajo drugačne, enkratne, neponovljive, privlačne, zadovoljne… Srečne.

Naj živijo naše nepopolnosti!

Piše: Vid Kmetič

NA ZDRAVJE!

NA ZDRAVJE!

Nagibam se k temu, da bi zapisal, da tako rekoč ni človeka, ki ne bi bil tako ali drugače zasvojen; no, vsaj v tistem delu sveta, ki si pravi “razviti svet”. Zdi se, da si dobesedno vsak dan izmišljamo nove in nove načine, ki bi […]

Ogledalo

Ogledalo

Že pred časom sem bil na pravljičnem večeru za odrasle, ki ga vsake toliko prireja Mariborska knjižnica. Za pravljice namreč nismo nikoli prestari ali preveč odrasli in nikoli ne vemo toliko, da se iz njih ne bi kaj novega naučili. In na tem večeru mi […]

Slovo na poti

Slovo na poti

Začel bom z nekaj floskulami: ni dobrega brez zla, ni jina brez janga, ni dneva brez noči, ni žalosti brez veselja, ni pekla brez nebes, ni konca brez začetka, ni hudiča brez boga… ni slovesa brez pozdrava. Ni pozdrava brez slovesa. In prav slednje, slovo, sodi verjetno med najbolj grenke izkušnje v življenju. Znati se posloviti ob pravem času in na pravi način, ne oklepati se nekoga za vsako ceno je pomembno, a običajno zelo težko, saj slovo pomeni vedno konec nečesa; po drugi strani pa je lahko slovo tudi začetek neke nove poti. Kaj pa naredimo, preden gremo na pot, pa naj bo ta še tako kratka in četudi se imamo namen vrniti? Poslovimo se.

Najbolj travmatično slovo predstavlja smrt. V njej vidimo dokončno slovo in težko si predstavljamo, da bi lahko smrt pomenila tudi začetek česarkoli in morda poznajo prav zaradi tega takorekoč vse religije neke vrste posmrtno življenje. Da nam dajejo upanje, da smrt ni dokončno slovo, da se morda nekoč nekje s pokojno ljubljeno osebo zopet srečamo.

Včasih je slovo lahko tudi grdo, polno težkih besed, dejanj, sovraštva… Tako grdo, da se večkrat vprašamo, kako sta se dva, ki se zdaj tako močno sovražita, kdaj sploh lahko imela rada, se ljubila, si delila življenje, dom, otroke… Sovraštvo in ljubezen sta podobno močni in globoki čustvi, ki nas lahko popolnoma preplavijo in morda bi moral tudi ti dve besedi uvrstiti med floskule na začetku, saj se velikokrat zgodi, da ljubezen z isto količino strasti preide v sovraštvo. Tako močno, da na koncu sploh več ne vemo, zakaj – vemo le, da sovražimo. Z dušo in telesom, da v nas ni več prostora za karkoli drugega. Čisto mogoče je, da je čisto na začetku takega slovesa manjkal zgolj preprost in iskren “oprosti” (tudi sebi), beseda, za katero se včasih zdi, da ji grozi izumrtje, beseda, ki jo vse bolj nadomešča mimogrede izrečeni “sori”.

Čeprav zveni sprva dokaj kontradiktorno, pa imeti koga močno rad kdaj pomeni tudi raziti se, se posloviti in oditi na svojo stran, dovoliti, da oba najdeta svojo pot. Morda se kdaj ti dve poti spet prekrižata, morda pa se to ne zgodi nikoli.

Nekaj najlepših vrstic o poteh, ki jih moramo najti in prehoditi, je pred leti v svoji knjigi s preprostim naslovom “Pot” zapisal mnogo prezgodaj preminuli alpinist Nejc Zaplotnik: “Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi. Ni pomemben cilj, važna je pot.”

Zaključil bom z osebno izkušnjo, povezano s potjo in slovesom. Čeprav je zgodba v osnovi žalostna, pa je po drugi strani ena najlepših stvari, ki sem jih doživel do sedaj, zgodba o skupni poti in slovesu mojih starih staršev. Babica in dedek sta bila poročena skoraj šestdeset let, skupaj sta preživela nemirna predvojna, nevarna vojna in težka povojna leta, doživela sta marsikaj, tudi novo državo, skupaj v slogi, v soncu in dežju, v dobrem in zlu. Dedek je umrl prvi, imel jih je čez osemdeset. Običajno bližnji slovo in smrt nekoga, ki jih šteje toliko (že) nekoliko pričakujejo, babico pa je njegova smrt zlomila. Edina stvar, ki jo je hotela še narediti je bila, da dedku postavi lepo nagrobno ploščo. In potem je pričela usihati. Dobesedno in pred našimi očmi. Pogosto je zbolevala, padala v nezavest, bila je vse bolj odsotna, hrane je zaužila le še za vzorec… preprosto se je odločila umreti, ker je vedela, da prišla do konca svoje poti. In njena smrt, njeno slovo, je bilo olajšanje za vse, še najbolj pa zanjo. Čeprav ne ona, ne dedek nista bila nikoli verne sorte (tudi sam nisem), pa sem trdno prepričan, da sta zdaj v nekem drugem prostoru in času, v neki drugi formi in obliki, ponovno skupaj. Če ne drugje, v spominu tistih, ki smo ju poznali in imeli radi, če ne drugje, v zapisanih besedah, kot so bile te.

 

Piše: Vid Kmetič

Z VELIKIM “P”

Z VELIKIM “P”

Ena izmed najbolj trdnih in pomembnih medčloveških vezi, ki jih ustvarimo v življenju, je prijateljstvo. Pa tudi ena izmed najbolj zgodnjih, zagotovo si najdemo že v vrtcu svojega prvega najboljšega prijatelja, najboljšo prijateljico. Prijatelji so ena redkih skupin ljudi, ki si jih izberemo popolnoma sami […]


Facebook