Author: Kaja Aleš Luznar

Nasmeh

Nasmeh

Kot že neštetokrat, sem se danes spet zavedla kako močan zna biti nasmeh in kako ljudje sprejemamo prijaznost drugega. Kako nas omehča, koliko vrat nam odpre, predvsem pa nam pomaga k boljšemu oziroma kvalitetnejšemu življenju. Samo en nasmeh danes mi je prihranil kar nekaj časa […]

Moč v priznavanju nemoči

Moč v priznavanju nemoči

Rimska boginja Junona je bila glavna zaščitnica žensk, ljubezni, zakona in družine, zaveznica porodnic in boginja rojstva. Njena glavna atributa sta bila spominjanje in opozarjanje, zatorej (v njenem imenu) tudi sami spominjamo ter opozarjamo na živo in stalno spreminjajočo se dinamiko naših odnosov.   Ker […]

Čustvena prevara ob skodelici kave

Čustvena prevara ob skodelici kave

Junona je v prejšnjem tednu odpirala temo o pomembnosti ranljivosti in vzajemnega razkrivanja v partnerskem odnosu (KLIK) danes pa bomo še globlje pogledali kaj se dogaja v odnosu, kjer se partnerski odnos ohladi, kjer pogovor nadomesti molk, ranljivost pa prekrije tančica obupa in hladne brezizraznosti v stilu Dirrty Harrya.

Intimnost je torej večplastna in ne zgolj telesna. Res je, da so temelji intimnosti in telesne privlačnosti zapisani v našem organskem spominu in so rezultat naših prvinskih intimnih odnosov v družini, vendar pa v pravem intimnem odnosu telesno intimnost nadgrajujemo s čustveno in kognitivno intimnostjo, kar pa je nemogoče brez komunikacije. Telesna intimnost  (in spolnost) je tako edina stopnja intimnosti, kjer neposredna komunikacija nima tako velikega pomena (pa kljub temu: »Govori mi grdo!«).

Komunikacija pride v celoti v poštev pri čustveni in kognitivni intimnosti, kjer nam ne preostane drugega, kot da se pogovarjamo, da to intimnost sploh dosežemo. Komunikacija pa ne igra vloge le pri graditvi intimnega odnosa, temveč predvsem v ohranjanju odnosa (zato ni dovolj, da fantu povemo, da je najboljši fant na svetu zgolj za Valentinovo, temveč najmanj vsak drugi torek).

Najgloblji intimni odnos naj bi bil partnerski odnos

Težava, ki se pogosto pojavlja v odnosih in je posledica izogibanja določenih, pomembnih tem (ki se v osnovi tičejo partnerjev) je, da eden od partnerjev – ponavadi ta, ki se čuti neslišanega, o temah, ki spadajo v partnerski odnos govori s sodelavci, prijatelji, znanci… Kljub temu, da je samorazkrivanje v odnosih izredno pomembno, naj bi bila osebna ranljivost in intimne partnerske teme v osnovi namenjene partnerju in ne drugim bližnjim. Najgloblje in najtežje teme, ki odnos naredijo edinstven torej spadajo v partnerski odnos, zato lahko v nasprotnem primeru hitro govorimo o tako imenovani čustveni prevari (kljub dramatičnosti samega izraza). Če je eden od partnerjev močno čustveno povezan z določeno osebo izven partnerskega odnosa (bolj kot s partnerjem), je splošno vzdušje v partnerskem odnosu napeto, saj se teme, ki se tičejo odnosa prenašajo izven njega – na ta način pa se vzdržuje nizki nivo diferenciacije, stiska in oddaljenost v odnosu.

Prava intima je odraz visoko diferenciranega odnosa in visoko diferenciranih posameznikov, z visoko stopnjo avtonomnosti, ki lahko izrazijo svoje ideje, pričakovanja, imajo občutek vrednosti, empatijo, pozornost in spoštovanje. V kolikor oseba slednje išče izven partnerskega odnosa, govorimo o pomanjkanju intime oziroma nizko diferenciranem posamezniku. Zanimivo pri tem je, da nižji kot je naš nivo diferenciacije, več imamo strahov, manj smo fleksibilni, ter bolj ponavljamo nefunkcionalne načine razreševanja konfliktov. In obratno, višji kot je nivo naše diferenciacije,  močnejša kot je naša identiteta in bolj kot smo avtonomni, lažje postavimo funkcionalne meje in preprečimo, da bi teme od zunaj prihajale v naš odnos, posledično pa se posameznika lažje soočita s temami znotraj odnosa.

Kaj pa ko je eden od partnerjev pripravljen govoriti, drugi pa ne?

Pojasnimo, da nam organski spomin vedno pomaga pri tem, da nas privlači partner s stopnjo diferenciacije podobno naši. Težava pa nastane, ko v partnerskem odnosu o določenih pomembnih temah ne moreš govoriti in nato potrebuješ zunanje odnose, da lahko nadzoruješ lastne stiske. To pomeni da v odnosu ni intimnosti, kar pa še ne pomeni, da odnos ni funkcionalen in da bo zveza propadla, ampak da se nek del intimnosti zaradi nesposobnosti govoriti o teh temah, ne bo mogel izoblikovati.

Nerazrešenost partnerskega konflikta lahko sčasoma preide v nadaljnje faze:

1) OBUP –pojavi se zaradi razočaranja, ki ga doživimo v partnerskemu konfliktu, ter zaradi nerešene, nezregulirane notranje bolečine. Ko nekaj sami pri sebi nismo uspeli razumeti in si razložiti, ali pa se nam partner pri tem ni uspel približat, ko smo poskusili enkrat, dvakrat, trikrat, desetkrat in nismo uspeli… Sčasoma se naše telo nauči, da ne probava več.  V obupu si več ne dovolimo biti ranljivi ob drugemu, ker je bolečina zaradi izpostavljenosti prevelika (tudi če hočemo, nam telo več ne bo dovolilo). Obup je lahko pogosto implicitna izkušnja (na nezavedni ravni), v kateri se dejansko ne zavedamo, da smo nad nečem obupali (pa smo). Na tej fazi nam torej telo več ne da možnosti, da smo ranljivi, prav tako pa ne prenašamo več ranljivosti drugega.

2) RAZPOKA – Obup sčasoma pripelje do čustvene razpoke, ki pa pomeni, da svojega doživljanja več ne delimo s partnerjem in nanj več ne računamo. Ta razpoka lahko počasi vodi do dejanske razpoke, prepada, ločitve ali prekinitve partnerskega odnosa. V čustveni razpoki si vsak partner oblikuje svoj intimni prostor, nekateri pa lahko v njej živijo leta in leta.

Kljub temu ljudje potrebujemo veliko poskusov, da nad odnosi obupamo. Naša psiha je namreč narejena tako, da ne obupa hitro – za to (kot pri vsem) potrebujemo veliko ponovitev. Zaradi mehanizma kompulzivnega ponavljanja namreč stalno iščemo in dajemo priložnost sebi in drugim, da se nekaj ponovi, spremeni in izboljša. Dokler je v nas volja po presežku odnosa ter s tem stremenje k najboljši verziji samega sebe, za odnos ostaja upanje (kot nasprotje obupa).

Piše: Eva Župan

*Teorija v članku je osnovana na inovativnem psiho-biološkem modelu Relacijske zakonske in družinske terapije, ki jo je razvil Dr. Christian Gostečnik in integrira na spoznanjih interpersonalne analize, objekt-relacijske teorije in psihologije jaza, z zakonitostmi sistemske teorije, teorije navezanosti in nevroznanosti.

 

INTIMA, RANLJIVOST IN DRUGE ZABLODE

INTIMA, RANLJIVOST IN DRUGE ZABLODE

Ob besedi intima ponavadi pomislimo na žurko pod rjuhami, na posteljne akrobacije, na “čebelice in ptičke”, a pravzaprav je intima mnogo več kot le to. Ko govorimo o intimi, ne govorimo zgolj o telesni privlačnosti in zaljubljenosti telesa, ki nam na podlagi organskega spomina narekuje […]

POPOLNO NEPOPOLNI

POPOLNO NEPOPOLNI

Glavna “naloga” propagandne mašinerije potrošniške družbe je, da nas dela nesrečne. Na vsakem koraku nas prepričuje, kaj vse (še) potrebujemo, da brez tega ne moremo (pre)živeti, da smo depresivni, nesrečni, debeli, grdi, majhni, nesposobni… nepopolni. Doseči popolnost je postala vsakodnevna mantra in naš cilj, saj […]

NA ZDRAVJE!

NA ZDRAVJE!

Nagibam se k temu, da bi zapisal, da tako rekoč ni človeka, ki ne bi bil tako ali drugače zasvojen; no, vsaj v tistem delu sveta, ki si pravi “razviti svet”. Zdi se, da si dobesedno vsak dan izmišljamo nove in nove načine, ki bi nam pomagali ubežati iz sveta, ki smo ga sami ustvarili in ki bi našo resničnost zamenjali z nečim izmišljenim. Zasvojenosti, takšne ali drugačne, verjetno obstajajo že od pamtiveka in zanimivo je, da tiste stare ne izginjajo na smetišču zgodovine, le nove jim dodajamo. Pa čeprav so verjetno eden izmed glavnih krivcev za uničevanje medsebojnih odnosov, za razdore družin, celo za smrt… a vendarle so tako zelo privlačne.

O vzrokih in posledicah so pisali mnogi in sam se tega ne bom loteval. Imam premalo oziroma nič strokovnega znanja za kaj takega. Lahko pa pišem o lastni izkušnji s tisto v družbi najbolj sprejemljivo vrsto zasvojenosti – o kralju alkoholu.

Alkohol je zahrbten, jemlje si te lepo počasi, dan za dnem, te tolaži, boža, naslaja in sploh ne opaziš, kdaj te ima. Tudi drugi tega dolgo ne opazijo, sploh ne pri nas, kjer gojimo do te vrste omamljanja zelo visoko stopnjo tolerance. Navsezadnje imamo celo za državno himno neke vrste napitnico. Ne opaziš, da se menjavajo tisti, s katerimi si privoščiš “kozarček” že dopoldan, eni gredo naprej, zamenjajo jih drugi, sčasoma pa zmanjka tudi teh in ostaneš sam… v družbi novega najboljšega prijatelja. Ljudje okoli tebe sčasoma vendarle opazijo, da nisi več ti, a ne vedo kako bi ti to povedali, saj si do takrat zgradil že dovolj visok in trden zid, od katerega se odbijajo. Pa tudi če bi ga predrli, jih ne bi poslušal, saj se ti ne zdi to nič takega… čeprav globoko v sebi veš, da pravzaprav delaš samomor, le jajc nimaš dovolj… a to misel hitro potlačiš z novo dozo. In tako počasi a zanesljivo toneš globlje in globlje.

Kako ven? Vsak po svoje, a do tega moraš priti sam. Jaz sem svoj zadnji požirek alkohola – bilo je malo pivo v pločevinki na rojstnem dnevu – popil 31.10.2002. Streznilo me je spoznanje, da postajam podoben edinemu človeku, ki sem ga v življenju zares sovražil in da (kako klišejsko) ponavljam samo že videno in doživeto. Šokiralo me je, pretreslo, prestrašilo…. In potem sem samega sebe postavil pred dejstvo… ali nadaljujem in me čez nekaj let zanesljivo več ne bo, ali pa me je vendarle škoda. Na  srečo je “zmagala” opcija številka dve. Ko sem ta del razrešil v glavi in si priznal, se odločil, je bilo lažje. Abstinenčnih kriz nisem doživljal; morda nisem bil še dovolj daleč, morda pa je vse samo v glavi. Ne vem, ne morem soditi.

A s tem prvim korakom se je šele začelo; zdaj se mi zdi, da je bilo nehati nekaj najbolj enostavnega in sem pravzaprav najbolj ponosen na to, da nisem spet začel. Pol leta za tem se je namreč končala še dolgoletna zveza, zanjo je prišel konec mojega alkoholiziranja leta prepozno; in takrat je bilo pravzaprav najtežje. Danes sicer gledam na to, kot na nekaj, kar sem še kako potreboval, na še tisto zadnjo brco v rit, da sem lahko začel znova, takrat pa… Lahko bi zamahnil z roko in se spet malo potolažil in pozabljal…do konca… a sem očitno bil že trdno odločen, da me je škoda. In sem praskal naprej, po sebi, po preteklosti, si vrtel slike svojih alkoholnih “podvigov”, iskal vprašanja in odgovore, obupaval, padal, se dvigoval… In tu nisem bil sam; nekaterim pomaga strokovna pomoč, meni so Prijatelji. In ne, nisem se zatipkal, ko sem jih napisal z veliko začetnico. Če si nekoliko sposodim besede Robina Williamsa: rekel je, da so Prijatelji ljudje, ki poslušajo tvoje sranje, ti povedo, da je to, kar govoriš čisto navadno sranje in ga potem hočejo slišati še. In ti moji so se naposlušali mojega sranja, mi nastavljali ogledalo, ko sem ga potreboval in mi nastavili rame, ko sem potreboval tega…

Še ena stvar je izjemno pomembna. Zavedanje, da ne obstajajo ozdravljeni alkoholiki (verjetno velja za vse odvisnosti); nekateri sicer menijo drugače, a moje mnenje je tako. Obstajamo samo tisti, ki ne pijemo več in ki smo do konca življenja izgubili sposobnost zmernosti. Sam se namreč še predobro spomnim tistega prijetnega občutka, ko se začne toplota širiti po telesu in počasi postaja vse bolj mehko, prijetno, megleno, neboleče… Lepše!

Danes, 16 let kasneje, ko lahko že dolgo govorim in pišem o tem povsem brez težav, se mi zdi še najbolj zanimivo, kako ljudje, ki me ne poznajo od prej odreagirajo, ko jim povem, da pač ne pijem alkohola, ker sem se zadeve napil že za dve življenji. Najprej se začudijo, ker pač nimam težav reči, da sem alkoholik, nekateri me gledajo, kot da sem bolan ali pa vsaj malo zmešan, marsikdo pa mi začne razlagati, da on/ona ne pije tako dosti, ampak samo “ob petkih, za rojstne dneve in Novo leto”. Dragi moji, jaz sem zadnji človek na svetu, ki imam pravico moralizirati o tem in pred katerim bi se morali za karkoli opravičevat. Če je dovolj, preveč, ravno prav… to morate (iz)vedeti sami.

Na zdravje!

 

Piše: Vid Kmetič

Ogledalo

Ogledalo

Že pred časom sem bil na pravljičnem večeru za odrasle, ki ga vsake toliko prireja Mariborska knjižnica. Za pravljice namreč nismo nikoli prestari ali preveč odrasli in nikoli ne vemo toliko, da se iz njih ne bi kaj novega naučili. In na tem večeru mi […]

Slovo na poti

Slovo na poti

Začel bom z nekaj floskulami: ni dobrega brez zla, ni jina brez janga, ni dneva brez noči, ni žalosti brez veselja, ni pekla brez nebes, ni konca brez začetka, ni hudiča brez boga… ni slovesa brez pozdrava. Ni pozdrava brez slovesa. In prav slednje, slovo, […]

Z VELIKIM “P”

Z VELIKIM “P”

Ena izmed najbolj trdnih in pomembnih medčloveških vezi, ki jih ustvarimo v življenju, je prijateljstvo. Pa tudi ena izmed najbolj zgodnjih, zagotovo si najdemo že v vrtcu svojega prvega najboljšega prijatelja, najboljšo prijateljico. Prijatelji so ena redkih skupin ljudi, ki si jih izberemo popolnoma sami in morda so zato prav prijatelji tisti, ki jih v svojem življenju najbolj zavzeto iščemo. Nekateri postanejo kasneje zgolj bežni znanci, na nekatere čisto pozabimo, so pa tudi takšni, ki ostanejo in nekaterim nadenemo celo veliko začetnico; za te slednje vemo, da so in bodo vedno tu, kadarkoli in za karkoli. Seveda to ni zaprt eksluziven klub, v katerega po nekem določenem letu starosti, ko si domišljamo, da smo (se) našli in se naučili vsega – čista iluzija-, ne sprejemamo več nikogar, ampak ravno obratno. Jih ni nikoli preveč, saj beseda prijatelj že sama po sebi pove, da nam – prijajo.

Prijateljstva so zanimiva, a tudi dokaj zapletena reč. Lepe stvari pač običajno niso nikoli preproste in se je zanje potrebno potruditi, na njih delati, jih negovati, vzdrževati, s prijatelji se včasih skregamo, na kaj burno odreagiramo, si nato pustimo čas za razmislek, se pobotamo in običajno taka prijateljstva zaradi tega postanejo še bolj trdna, kot so bila prej… ali pa se končajo za vedno.

V življenju pa srečamo tudi ljudi, s katerimi se “ujamemo” takoj in za katere smo skorajda prepričani, da smo jih poznali že prej; včasih nas taka srečanja na začetku celo malo zbegajo. Z razlago tega se ukvarjajo mnogi in na to temo obstaja nešteto teorij, od newagerskih prepričanj, sorodnih duš, prejšnjih življenj, reinkarnacije, vzporednih svetov, izvenzemeljskih bitij, religije, pa vse do psihoanalize. Katera, če sploh katera, razlaga vam je najbližja, je povsem nepomembno, pomembni so, kot vedno, ljudje in ne teorije. “Stranski učinek” modernega sveta je namreč, da preveč ne-mislimo s svojo glavo in se pustimo “poučiti” vesolju medmrežja, pri tem pa pozabljamo na tisto najbolj pomembno – na ljudi.

Eno izmed najbolj pogostih prepričanj, predvsem med moško populacijo, je, da moški ne more biti z žensko “samo” prijatelj. To je, z eno besedo, neumnost, s tem si zožimo pogled na svet okoli nas vsaj za polovico, si nadenemo plašnice in postanemo “fijakerski konji”. Seveda lahko med njo in njim, prijateljema, preskoči tudi iskra, a nujno na obeh straneh, saj lahko pride drugače do nerodnih situacij ali pripelje celo do konca prijateljevanja. Če pa se prijateljstvo razvije v “kaj več”, pa s tem ni nič narobe. Pravzaprav bi morala biti partnerja tudi (in predvsem) najboljša prijatelja in morda prav v tem tiči skrivnost vse redkejših dolgotrajnih srečnih vez, o katerih (le) sanjamo, saj zanje nimamo časa. Ker svojega najboljšega prijatelja se ne naveličamo in ga ne zamenjamo za mlajšega, Prijatelji ostanejo za vedno.

 

Piše: Vid Kmetič

Pilula za srečo

Pilula za srečo

  Paradoks današnjega časa je, da še nikoli v zgodovini človeštva niso bile komunkacijske poti tako dostopne, hitre in povezane, v nekaj urah lahko odpotujemo na drugi konec sveta, v nekaj sekundah povežemo z ljudmi na prav vsaki celini, s pomočjo tehnologije lahko naredimo nepredstavljivo […]


Facebook