Mojemu očetu

Mojemu očetu

Najin Pariz

»Kdor ve vse, pa mu manjka védenja o sebi, ta ne ve ničesar.«

Pisalo se je leto 2002. Imela sem rosnih 23 let. Frfotava upornica, naivna smrklja, ki je sicer imela službo in poskrbela zase, in ravno zato mislila, da sem »Boga držala za jajca«, ampak več kot to, pa mi v tistem trenutku ni bilo pomembno.

Bila sem oblikovalka na ugledni založbi v Ljubljani. Propagandni material. Nič posebnega, ampak super kolektiv in dobra plača. Imela sem vso svobodo, za katero sem prej, kot pubertetnica, mislila, da mi je bila hudo kratena.

Da se vrnem malo nazaj. Kot pubertetnica nisem bila lahek zalogaj, vem. In očetu, ki je sam ostal z otroci (in ni nas bilo malo), ker mi je mami umrla pri mojih enajstih letih in pri njenih štiridesetih, gotovo ni bilo lahko. Ali je naredila iz mene upornico bolečina ob izgubi, ali občutek, da sem pozabljena in dana na stran, ne vem. Niti ni pomembno. Zavedam se tega, da mu nisem olajševala okoliščin… danes mi je za marsikaj žal, čeprav vem, da je vedno tako kot mora bit… Ni ti bilo lahko…

Ves čas sva bila na bojni nogi in vso svojo puberteto sem resno verjela, da ne spadam tja. Ja, težke misli. Iskreno upam, da jih moja dekleta ne bodo imela nikdar…

Ampak se je vse začelo spreminjati. Mogoče že leto pred 2002. Nekega dne se mi je oči opravičil za vse krivice, ki mi jih je naredil v moji mladosti. S težkim srcem povem, da se jaz njemu nisem uspela, pa čeprav vem, da bi tudi jaz takrat lahko marsikaj drugače…

Z njegovim opravičilom in celo brez mojega, so se stvari začele počasi postavljati na svoje mesto. Leta 2001 je bilo leto, ko sem prvič poslušala Yann Tiersna. V filmu Amelie. Tega sem gledala ničkolikokrat. Celo dvd sem si kupila, še danes ga imam in še danes rada poslušam Yanna in njegovo nepopisno lepo glasbo.

Glasba. Očetova strast. Ja. Bil je moderen oče. Ni mu bila pomembna zvrst glasbe, temveč kvaliteta. Kakopak, saj je bil v svojem času en najboljših tonskih mojstrov.

2002. Leto po filmu Amelie, v katerega sem bila praktično zaljubljena, me je prosil, če mu pomagam izdati knjigo. Svoboda izbire. Če mu pomagam pri oblikovanju, pri prelomu. Da je eno fantastično knjigo prevedel in bi jo rad izdal. Ob najinih različnih pogledih sva vseeno našla kompromis in zelena kot sva pri tem bila oba, sva knjigo vseeno pripeljala do konca. Ko je knjiga izšla, pa mi je rekel: »Rad bi te nagradil. Kam bi rada šla?«

V Pariz! Samo midva sva sedla na letalo in sva se res odpeljala v Pariz. Spala sva v drobni sobici, v središču mesta, do katere je vodil tako ozek hodnik, da sva komaj spravila do sobe najina mala kovčka, ročno prtljago. Recepcija je imela tako droben pult, da je gospod za pultom ves čas stal, saj ni imel prostora za stol.

To je bil samo najin čas. Kratke štiri dni, ko sva od jutra do večera letala gor in dol po Parizu, da bi čim več videla. Povedala sva si ogromno. Se nasmejala. Plačala kavo za 8 eur. In pozabila na vse hudo, kar sva si naredila in izrekla v moji puberteti… Najin čas. In vedel si, da sem si želela videti vrtiljak iz filma Amelie. In poiskal si ga z mano. In zame. Ko to pišem, jočem, ker tako zelo cenim vsak trenutek tam.

Dvakrat sva šla po ulici, katere imena ne vem in v izložbi sem videla plašč, v katerega sem se zaljubila… ampak za katerega nisem imela dovolj. Nisem ti upala povedat, le vedno sem se na hitro ustavila pri izložbi. Opazil si. Opazil si mene. Vse to sem tako intenzivno čutila, da čutim še danes in ves čas. In opazil si, da sem si želela plašč. Ne spomnim se, ali si mi ga kupil ali si mi dal zraven, ker sem imela premalo. Pa niti ni pomembno. Dobrih 18 let je od tega in plašč je še vedno moj najljubši. Še danes ga nosim. Pa čeprav so gumbi že davno odleteli. Vedno bo moj najljubši. Tako močno sem te objela, ko sva šla iz tiste trgovine. Spomnim se tega objema, kot bi bil včeraj…

Objemov v puberteti se ne spomnim. Ampak od Pariza naprej sva se velikokrat objela. Rada sem te objela. Tako velik si bil in tako varen občutek si dal.

Danes sem našla tvojo knjigo. Pravzaprav najino. Najin Pariz. Ob vseh selitvah, nam jo je uspelo politi. Niti ne vem kdaj, niti s čim. Ampak tvoje posvetilo je še vedno tu. In vedno bo ostalo v mojem spominu. Najlepšem spominu s tabo…

Hvala ti. In oprosti, ker sem bila tako naporna najstnica. Rada te imam. Vedno te bom imela.

Pa… v bolnici sem ti pozabila reči, dej, prosim, pozdravi mi mamico.

💜

https://www.youtube.com/watch?v=Yfbokuwky9Q…



Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja


Facebook