Nasmeh

Kot že neštetokrat, sem se danes spet zavedla kako močan zna biti nasmeh in kako ljudje sprejemamo prijaznost drugega. Kako nas omehča, koliko vrat nam odpre, predvsem pa nam pomaga k boljšemu oziroma kvalitetnejšemu življenju. Samo en nasmeh danes mi je prihranil kar nekaj časa čakanja. 

Naročena sem bila pri zdravnici in prišla sem zelo dobre volje, zaradi drugih stvari, ki so se mi že danes dogajale. Ko sem stopila v čakalnico, sem prijazno pozdravila in se nasmehnila. Skušala sem na hitro na vratih ordinacije prebrati ali je dovoljeno trkanje (saj pri nekaterih zdravnikih to izrecno prepovedujejo z opozorilom na vratih, da pride ven sestra, da pobere kartice, pa se čisto zares ne spomnim pri katerih zdravnikih). Ker mi je v jakni postalo vroče, sem stopila do stolov, se slekla, še enkrat pogledala po čakalnici in se še enkrat prijazno nasmehnila ljudem. Takrat reče gospod na drugem koncu čakalnice: “Zakaj pa ne potrkate in oddate kartice?” 

Pojasnila sem mu:”Moram sploh preveriti, če lahko potrkam, nekje namreč ne marajo. Pa še naročena sem, najbrž me bodo poklicali… ” 

“Kar potrkajte, izgubiti nimate kaj,” se je prijazno nasmehnil nazaj. Je že res. In nisem niti prebrala do konca obvestil na vratih, ko sem že potrkala in sestra je odprla vrata ter prijazno sprejela kartico. Nazaj sem sedla, se gospodu zahvalila in naslednji trenutek so v čakalnico vstopili trije ter potrkali. Sestra je sprejela kartice in zavedla sem se, da sem si z nasmehom in prijaznostjo prihranila najbrž vsaj pol ure čakanja.  

Piše: Kaja Aleš Luznar