Moč v priznavanju nemoči

Moč v priznavanju nemoči

Rimska boginja Junona je bila glavna zaščitnica žensk, ljubezni, zakona in družine, zaveznica porodnic in boginja rojstva. Njena glavna atributa sta bila spominjanje in opozarjanje, zatorej (v njenem imenu) tudi sami spominjamo ter opozarjamo na živo in stalno spreminjajočo se dinamiko naših odnosov.  

Ker pa se razvojna faza družine začne že z nosečnostjo samo, bomo v nadaljevanju osvetlili nekatere spremembe, ki se vzporedno s tem dogajajo znotraj partnerskega odnosa. Vloga mame se začne razvijati že v nosečnosti, ko naj bi ta v sebi ustvarila občutek sprejetosti, oblikovala varno okolje, ter do otroka razvila empatijo. Kljub temu, da se biološko bistveno bolj spremeni mama (hormoni, fizične spremembe), pa spremembe nastopijo tudi pri očetu. Novo pridobljena očetovska vloga se že skozi nosečnost partnerke kaže v tem kako oče poskrbi, da so odnosi v katere se bo otrok rodil funkcionalni. Z drugimi besedami – oče naj bi otroku nudil socialno varno maternico in skrbel za odnos s svojo partnerko.

Partnerstvo in starševstvo sta močno povezana, saj partnerski odnos močno vpliva na vzgojo, hkrati pa otrokom predstavlja najvišji zgled in čustveni smerokaz za vse nadaljnje odnose v katere bodo še vstopali. Kljub temu, da je v mnogih pogledih partnerski odnos pomembnejši od starševskega, pa se to ob prihodu otroka v družino (začasno) spremeni. Takrat je glavna naloga, ki jo imata starša ustvarjanje čustvenega prostora za otroka in prenos pozornosti iz partnerskega na otroški podsistem. Starša tako podrejata lastne potrebe in dosedanji življenjski ritem prepoznavanju in zadovoljevanju otrokovih potreb ter se prilagajata novi, starševski vlogi. Srečujeta se s povsem novimi občutji nemoči in nebogljenosti, ki pa so prvotno občutja, ki izvirajo iz otroka, le ta pa jih še ni zmožen prepoznati (ter poimenovati) in jih zato zrcali na starša. Pomembno je, da si starša ob otroku in drug ob drugem te občutke dovolita, jih poimenujeta in ovrednotita. Občutja, ki so otroku nova in nepoznana ter jih sam še ne zmore zregulirati, se ravno zato z otroka (preko nebesednega čustvenega mehanizma projekcijsko introjekcijske identifikacije) prenašajo na starša oziroma skrbnika, ta pa naj bi jih s prepoznavanjem, poimenovanjem in sprejetjem zreguliral in vrnil otroku v zanj sprejemljivi obliki – z bližino, hrano, stikom, pogledom…

Oddaljen partnerski odnos, ki ne premore ranljivosti in iskrenosti (kaj zares občutim v novi vlogi starša?) doživlja otrokovo ranljivost in iskrenost kot ogrožajočo (otrok ni moja skrb … ne razumem kaj se z otrokom dogaja). Takšni starši od otrok prehitro zahtevajo samostojnost in pomiritev. Na drugi strani pa zlit starševski odnos (partnerstvo s pretirano potrebo po odnosu) in s tem pomanjkanje lastne avtonomije povzroči, da partnerja preveč računata drug na drugega pri pomoči razvoja starševske vloge. Pomembno je, da ne pozabimo, da se starševska vloga razvija ob otroku in ne ob partnerju. Počasi naj bi se partnerja tudi učila razmejevanja partnerske vloge od starševske, kar pa lahko predstavlja težko nalogo, saj se stres pogosto prenaša iz ene vloge v drugo.

Boginja Junona je bdela nad vsakim obdobjem ženske, še posebej pozorno pa jih je varovala, ko so vstopile v zakon in si ustvarile družino. Verjetno je še kako dobro vedela, da je ta čas izredno občutljivo obdobje, saj rojstvo otroka biološko spremeni ustroj družine. Kljub temu, da je prostor v katerega se otrok rodi že zaznamovan s partnerskim odnosom, se ta isti prostor zaradi svoje živosti nenehno spreminja in tako imata partnerja vedno znova priložnost, da sta iskrena drug do drugega in si priznata občutke nemoči, ki so ob prihodu otroka nekaj povsem naravnega. Pri tem je pomembno, da sta partnerja v stiku s svojimi mislimi in občutji ter sta o njih pripravljena spregovoriti (se samorazkrivati, biti ranljiva), saj lahko le tako rasteta kot posameznika, partnerja in starša.

Piše: Eva Župan

*Teorija v članku je osnovana na inovativnem psiho-biološkem modelu Relacijske zakonske in družinske terapije, ki jo je razvil Dr. Christian Gostečnik in integrira na spoznanjih interpersonalne analize, objekt-relacijske teorije in psihologije jaza, z zakonitostmi sistemske teorije, teorije navezanosti in nevroznanosti.



Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja


Facebook