Čustvena prevara ob skodelici kave

Čustvena prevara ob skodelici kave

Junona je v prejšnjem tednu odpirala temo o pomembnosti ranljivosti in vzajemnega razkrivanja v partnerskem odnosu (KLIK) danes pa bomo še globlje pogledali kaj se dogaja v odnosu, kjer se partnerski odnos ohladi, kjer pogovor nadomesti molk, ranljivost pa prekrije tančica obupa in hladne brezizraznosti v stilu Dirrty Harrya.

Intimnost je torej večplastna in ne zgolj telesna. Res je, da so temelji intimnosti in telesne privlačnosti zapisani v našem organskem spominu in so rezultat naših prvinskih intimnih odnosov v družini, vendar pa v pravem intimnem odnosu telesno intimnost nadgrajujemo s čustveno in kognitivno intimnostjo, kar pa je nemogoče brez komunikacije. Telesna intimnost  (in spolnost) je tako edina stopnja intimnosti, kjer neposredna komunikacija nima tako velikega pomena (pa kljub temu: »Govori mi grdo!«).

Komunikacija pride v celoti v poštev pri čustveni in kognitivni intimnosti, kjer nam ne preostane drugega, kot da se pogovarjamo, da to intimnost sploh dosežemo. Komunikacija pa ne igra vloge le pri graditvi intimnega odnosa, temveč predvsem v ohranjanju odnosa (zato ni dovolj, da fantu povemo, da je najboljši fant na svetu zgolj za Valentinovo, temveč najmanj vsak drugi torek).

Najgloblji intimni odnos naj bi bil partnerski odnos

Težava, ki se pogosto pojavlja v odnosih in je posledica izogibanja določenih, pomembnih tem (ki se v osnovi tičejo partnerjev) je, da eden od partnerjev – ponavadi ta, ki se čuti neslišanega, o temah, ki spadajo v partnerski odnos govori s sodelavci, prijatelji, znanci… Kljub temu, da je samorazkrivanje v odnosih izredno pomembno, naj bi bila osebna ranljivost in intimne partnerske teme v osnovi namenjene partnerju in ne drugim bližnjim. Najgloblje in najtežje teme, ki odnos naredijo edinstven torej spadajo v partnerski odnos, zato lahko v nasprotnem primeru hitro govorimo o tako imenovani čustveni prevari (kljub dramatičnosti samega izraza). Če je eden od partnerjev močno čustveno povezan z določeno osebo izven partnerskega odnosa (bolj kot s partnerjem), je splošno vzdušje v partnerskem odnosu napeto, saj se teme, ki se tičejo odnosa prenašajo izven njega – na ta način pa se vzdržuje nizki nivo diferenciacije, stiska in oddaljenost v odnosu.

Prava intima je odraz visoko diferenciranega odnosa in visoko diferenciranih posameznikov, z visoko stopnjo avtonomnosti, ki lahko izrazijo svoje ideje, pričakovanja, imajo občutek vrednosti, empatijo, pozornost in spoštovanje. V kolikor oseba slednje išče izven partnerskega odnosa, govorimo o pomanjkanju intime oziroma nizko diferenciranem posamezniku. Zanimivo pri tem je, da nižji kot je naš nivo diferenciacije, več imamo strahov, manj smo fleksibilni, ter bolj ponavljamo nefunkcionalne načine razreševanja konfliktov. In obratno, višji kot je nivo naše diferenciacije,  močnejša kot je naša identiteta in bolj kot smo avtonomni, lažje postavimo funkcionalne meje in preprečimo, da bi teme od zunaj prihajale v naš odnos, posledično pa se posameznika lažje soočita s temami znotraj odnosa.

Kaj pa ko je eden od partnerjev pripravljen govoriti, drugi pa ne?

Pojasnimo, da nam organski spomin vedno pomaga pri tem, da nas privlači partner s stopnjo diferenciacije podobno naši. Težava pa nastane, ko v partnerskem odnosu o določenih pomembnih temah ne moreš govoriti in nato potrebuješ zunanje odnose, da lahko nadzoruješ lastne stiske. To pomeni da v odnosu ni intimnosti, kar pa še ne pomeni, da odnos ni funkcionalen in da bo zveza propadla, ampak da se nek del intimnosti zaradi nesposobnosti govoriti o teh temah, ne bo mogel izoblikovati.

Nerazrešenost partnerskega konflikta lahko sčasoma preide v nadaljnje faze:

1) OBUP –pojavi se zaradi razočaranja, ki ga doživimo v partnerskemu konfliktu, ter zaradi nerešene, nezregulirane notranje bolečine. Ko nekaj sami pri sebi nismo uspeli razumeti in si razložiti, ali pa se nam partner pri tem ni uspel približat, ko smo poskusili enkrat, dvakrat, trikrat, desetkrat in nismo uspeli… Sčasoma se naše telo nauči, da ne probava več.  V obupu si več ne dovolimo biti ranljivi ob drugemu, ker je bolečina zaradi izpostavljenosti prevelika (tudi če hočemo, nam telo več ne bo dovolilo). Obup je lahko pogosto implicitna izkušnja (na nezavedni ravni), v kateri se dejansko ne zavedamo, da smo nad nečem obupali (pa smo). Na tej fazi nam torej telo več ne da možnosti, da smo ranljivi, prav tako pa ne prenašamo več ranljivosti drugega.

2) RAZPOKA – Obup sčasoma pripelje do čustvene razpoke, ki pa pomeni, da svojega doživljanja več ne delimo s partnerjem in nanj več ne računamo. Ta razpoka lahko počasi vodi do dejanske razpoke, prepada, ločitve ali prekinitve partnerskega odnosa. V čustveni razpoki si vsak partner oblikuje svoj intimni prostor, nekateri pa lahko v njej živijo leta in leta.

Kljub temu ljudje potrebujemo veliko poskusov, da nad odnosi obupamo. Naša psiha je namreč narejena tako, da ne obupa hitro – za to (kot pri vsem) potrebujemo veliko ponovitev. Zaradi mehanizma kompulzivnega ponavljanja namreč stalno iščemo in dajemo priložnost sebi in drugim, da se nekaj ponovi, spremeni in izboljša. Dokler je v nas volja po presežku odnosa ter s tem stremenje k najboljši verziji samega sebe, za odnos ostaja upanje (kot nasprotje obupa).

Piše: Eva Župan

*Teorija v članku je osnovana na inovativnem psiho-biološkem modelu Relacijske zakonske in družinske terapije, ki jo je razvil Dr. Christian Gostečnik in integrira na spoznanjih interpersonalne analize, objekt-relacijske teorije in psihologije jaza, z zakonitostmi sistemske teorije, teorije navezanosti in nevroznanosti.

 



Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja


Facebook