INTIMA, RANLJIVOST IN DRUGE ZABLODE

INTIMA, RANLJIVOST IN DRUGE ZABLODE

Ob besedi intima ponavadi pomislimo na žurko pod rjuhami, na posteljne akrobacije, na “čebelice in ptičke”, a pravzaprav je intima mnogo več kot le to. Ko govorimo o intimi, ne govorimo zgolj o telesni privlačnosti in zaljubljenosti telesa, ki nam na podlagi organskega spomina narekuje s kom se bomo spustili v odnos. Organsko (telesno) intimnost spremljata še čustvena in kognitivna intimnost, ki poleg telesa vključujeta še desno (čustveno) in levo (kognitivno) stran možganov. Zakomplicirano? Za ženske ne, za moške pa dokaj… ampak saj to ni nič novega, različnost nas bogati in dopolnjuje (podrobneje o tem pa v knjigi “Večkrat sem ji kupil rože, kot je ona mene pričakala v negližeju”).

Intima je način, kako oblikujemo odnos, kako se drugemu predamo in z njim tvegamo nekaj novega, neponovljivega.  Za novo izkušnjo odnosa pa je potrebna vzajemna ranljivost oziroma ranljivost obeh partnerjev. In na kaj pravzaprav mislimo, ko govorimo o ranljivosti?

Ranljivost je zmožnost, da oseba razkriva lastne občutke, misli, želje in dejanja, ter da razkriva dele sebe, kakor tudi svojo osebno zgodovino. S tem, ko govorimo o sebi, partner spoznava kdo v resnici smo, kakor tudi mi spoznavamo sami sebe. Če o sebi namreč razmišljamo le v glavi ali v dnevniku, naši možgani to sprocesirajo drugače, kot če to z nekom delimo. Tudi ko smo prepričani, da v sebi razumemo določene stvari, jih doživimo (in predelamo) globlje, če o njih govorimo z nekom, ki nam je blizu. Zato govorimo o rasti skozi odnose.

V odnosih pa nemalokrat nastopijo težave, ko se svojih občutij ne zavedamo, oziroma nismo v stiku s seboj. Najprej moramo vedeti kaj se dogaja v nas, potem se moramo odločiti, da o tem govorimo in šele, ko o tem govorimo, ter to v odnosu z drugim delimo (smo ranljivi) spoznavamo kaj vse je v ozadju. Tam kjer čutimo, da tvegamo največ (da lahko spregovorimo), prav to nas razvija in predstavlja gonilno silo našega (pa tudi partnerskega ali prijateljskega) razvoja.

Zakaj je za intimen odnos pomembna vzajemna ranljivost oziroma ranljivost obeh partnerjev? Samorazkrivanje in ranljivost sta mogoča le v odnosih z ljudmi, o katerih tudi sami nekaj vemo ali drugače povedano, “da lahko govorim o sebi, moram vedeti kaj se dogaja s tabo”.  Pomembna je torej obojestranskost razkrivanja. Sogovornika rabimo doživeti kot ranljivega, da lahko sami doživimo in delimo svojo ranljivost. V nasprotnem primeru občutimo, strah, jezo in se slej kot prej tudi sami zapremo in prenehamo razkrivati. Odnos v katerem se razkriva le eden pa je odnos brez prave intime in zaupanja. Partnerja, ki v intimnem odnosu čutita medsebojno zaupanje in pripadnost, imata vse potrebno, da odnos vzdržujeta in skupaj z njim rasteta.

Intimni odnos zaznamujejo najgloblje in najtežje teme, prav to pa odnos naredi edinstven. Če se partnerja umikata iz odnosa, ne moreta govoriti o določenih temah in se ne moreta samorazkrivati, bo to v naslednjih razvojnih fazah družine (ob prihodu otroka, odhodu otroka in “praznemu gnezdu”, partnerskem odnosu v pozni odraslosti) še bolj težavno. Ranljivost v partnerskem odnosu je torej tista izkušnja, ki jo potrebujemo, da lahko kot par zdržimo z ranljivostjo ob otroku. Če te ranljivosti že v partnerskem odnosu nismo mogli izkusiti, bo tudi ranljivost ob otroku za tak par huda preizkušnja. Z drugimi besedami, če si mož ob ženi ni dovolil ranljivosti, potem si jo bo tudi ob otroku zelo težko.

Zakaj ranljivost premorejo le najmočnejši? Vsako samorazkrivanje za naše telo predstavlja šok, saj kadar smo ranljivi, doživimo veliko relacijskega stresa. Relacijski stres nastane zaradi našega temeljnega strahu pred izgubo in izvira iz otroštva (separacija od mame). Partnerski konflikti torej niso vedno povezani le z denarjem, otroci, nesoglasji v družinah, urniki… temveč je v ozadju nekaj globljega. Zaradi relacijskega stresa se v nas oblikujejo katastrofalna, iracionalna pričakovanja. Npr. če imamo močen strah, da bomo ostali sami, po tihem pričakujemo, da nas bo partner zapustil in tako je vse naše delovanje usmerjeno v to smer, da bomo ostali sami. Relacijski stres torej hodi z roko v roki z iracionalnimi pričakovanji, ki pa niso povezana s trenutno situacijo, temveč z našimi izkušnjami še preden smo bili v partnerskem odnosu (strah nas je, da nas bo partner zapustil, če so nas stalno zapuščali starši oziroma nismo imeli nadzora nad ter kdaj so odhajali in prihajali). Sprememba v partnerskih odnosih pri razumevanju konflikta je ravno v tem, da pogledamo kakšna pričakovanja vzdržujejo konflikti in kateri temeljni relacijski strah je v ozadju. Npr. če se s partnerjem vedno prepiraš o nepospravljenih nogavicah…ta konflikt midva potrebujeva, če imava v ozadju močan relacijski strah in iracionalna pričakovanja, da naju noben ne razume, saj bo tako ali tako nekdo odšel. To je tisto kar konflikt vzdržuje in lahko postane fokus najinega odnosa. To, da se kregava, nama omogoča, da imava odnos in da vzdržujeva neka pričakovanja. Dokler se o tem ne začnemo pogovarjati, razumeti same sebe in našo reakcijo, potem tega konflikta ne moremo rešiti.

Telo nas vedno pelje v odnose, ki so nam že znani. Temelj spoštovanja, predanosti, ranljivosti ter prvinski občutek intimnosti se oblikujejo v izvorni družini, na podlagi česar v odraslosti iščemo partnerja. Govorimo o tako imenovani organski intimnosti, ko na podlagi organskega spomina izbiramo osebe ob katerih se počutimo domače, varno ter pripadno. Kljub temu, pa to še ne pomeni, da bomo vse življenje v enakih odnosih, saj naše telo teži po presežku teh odnosov, zato lahko na vsak nov odnos gledamo kot na novo priložnost in preizkušnjo. Pomembno je, da se znamo zazreti vase, se učimo prepoznavati lastne vzorce, spregovorimo, ter si upamo biti (znova in znova) ranljivi v odnosih. Pomislimo na kakšen način so naši starši (kljub vsemu delu, sorejencem, finančnem stanju…) z nami vzpostavljali intimen odnos, koliko so nas zares slišali (o tem, koliko smo zares mi slišali njih pa drugič), čutili, nas razumeli, ter kaj je tisto kar bi si v odnosu z njimi morda želeli, pa tega nismo dobili.

Sami sebi naklonimo prijazne misli, saj nam nihče nikoli ne bo bližje, kot smo si blizu sami. Zavedajmo se lastne ranljivosti in ranljivosti drugih, ko vstopamo v odnose, ter bodimo potrpežljivi – tako z drugimi, kot s seboj. Karkoli že je, kar smo si želeli, pa nikoli “ni prišlo”– podarimo si to v mislih, simbolično, kot prijazno gesto, na katero smo morda ves ta čas čakali (na napačnem naslovu).

Bodimo prijazni do sebe,

Eva Župan

 

*Teorija v članku je osnovana na inovativnem psiho-biološkem modelu Relacijske zakonske in družinske terapije, ki jo je razvil Dr. Christian Gostečnik in integrira na spoznanjih interpersonalne analize, objekt-relacijske teorije in psihologije jaza, z zakonitostmi sistemske teorije, teorije navezanosti in nevroznanosti.



1 thought on “INTIMA, RANLJIVOST IN DRUGE ZABLODE”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja


Facebook