POPOLNO NEPOPOLNI

Glavna “naloga” propagandne mašinerije potrošniške družbe je, da nas dela nesrečne. Na vsakem koraku nas prepričuje, kaj vse (še) potrebujemo, da brez tega ne moremo (pre)živeti, da smo depresivni, nesrečni, debeli, grdi, majhni, nesposobni… nepopolni. Doseči popolnost je postala vsakodnevna mantra in naš cilj, saj bomo le popolni lahko živeli srečno do konca svojih dni. Imeti popolno postavo, popolno službo, popoln nasmeh, popoln nos, popolne ustnice, popoln avto, popolno stanovanje, popolno ljubezen, popolnega partnerja, popolne otroke, popolne odnose v popolni družini. In za to smo pripravljeni storiti vse, se pehati do konca, izgoreti, zapravljati denar, rušiti vse okoli sebe, razdirati (nepopolne) odnose, se ne ozirati na druge, tudi ubijati… ter biti ob tem neprestano nesrečni, saj te izmuzljive popolnosti nikakor ne moremo doseči. Nikoli. In če se nam kdaj slučajno uspe približati idealom, ki smo si jih naslikali v glavi in ki nam jih, hočeš-nočeš, narekuje družba, se le-ti hitro spremenijo, najdejo znova kakšno novo nepopolnost, nekaj, kar moramo nujno spremeniti.

Res?

Zanimiv se mi je zdel primer iz filma Matrica. Čeprav gre za znanstveno fantastiko, fikcijo, pa mi je marsikaj iz tega filma dalo misliti. Morda še najbolj tisti del, v katerem Mr. Smith “zaslišuje” Morpheusa in mu  razlaga, da prva matrica, fiktivni, virtualni svet, ki so ga stroji ustvarili za ljudi, ni delovala, ker je bila popolna, brez napak, brezhibna, brez vsakodnevnih težav, problemov…

Zdi se, da čeprav sanjamo o neki popolnosti in si to želimo postati, najti popolne partnerje, vzgojiti popolne otroke, si ustvariti popolno življenje, pa nas prav naše nepopolnosti, “napake” delajo drugačne, enkratne, neponovljive, privlačne, zadovoljne… Srečne.

Naj živijo naše nepopolnosti!

Piše: Vid Kmetič