NA ZDRAVJE!

NA ZDRAVJE!

Nagibam se k temu, da bi zapisal, da tako rekoč ni človeka, ki ne bi bil tako ali drugače zasvojen; no, vsaj v tistem delu sveta, ki si pravi “razviti svet”. Zdi se, da si dobesedno vsak dan izmišljamo nove in nove načine, ki bi nam pomagali ubežati iz sveta, ki smo ga sami ustvarili in ki bi našo resničnost zamenjali z nečim izmišljenim. Zasvojenosti, takšne ali drugačne, verjetno obstajajo že od pamtiveka in zanimivo je, da tiste stare ne izginjajo na smetišču zgodovine, le nove jim dodajamo. Pa čeprav so verjetno eden izmed glavnih krivcev za uničevanje medsebojnih odnosov, za razdore družin, celo za smrt… a vendarle so tako zelo privlačne.

O vzrokih in posledicah so pisali mnogi in sam se tega ne bom loteval. Imam premalo oziroma nič strokovnega znanja za kaj takega. Lahko pa pišem o lastni izkušnji s tisto v družbi najbolj sprejemljivo vrsto zasvojenosti – o kralju alkoholu.

Alkohol je zahrbten, jemlje si te lepo počasi, dan za dnem, te tolaži, boža, naslaja in sploh ne opaziš, kdaj te ima. Tudi drugi tega dolgo ne opazijo, sploh ne pri nas, kjer gojimo do te vrste omamljanja zelo visoko stopnjo tolerance. Navsezadnje imamo celo za državno himno neke vrste napitnico. Ne opaziš, da se menjavajo tisti, s katerimi si privoščiš “kozarček” že dopoldan, eni gredo naprej, zamenjajo jih drugi, sčasoma pa zmanjka tudi teh in ostaneš sam… v družbi novega najboljšega prijatelja. Ljudje okoli tebe sčasoma vendarle opazijo, da nisi več ti, a ne vedo kako bi ti to povedali, saj si do takrat zgradil že dovolj visok in trden zid, od katerega se odbijajo. Pa tudi če bi ga predrli, jih ne bi poslušal, saj se ti ne zdi to nič takega… čeprav globoko v sebi veš, da pravzaprav delaš samomor, le jajc nimaš dovolj… a to misel hitro potlačiš z novo dozo. In tako počasi a zanesljivo toneš globlje in globlje.

Kako ven? Vsak po svoje, a do tega moraš priti sam. Jaz sem svoj zadnji požirek alkohola – bilo je malo pivo v pločevinki na rojstnem dnevu – popil 31.10.2002. Streznilo me je spoznanje, da postajam podoben edinemu človeku, ki sem ga v življenju zares sovražil in da (kako klišejsko) ponavljam samo že videno in doživeto. Šokiralo me je, pretreslo, prestrašilo…. In potem sem samega sebe postavil pred dejstvo… ali nadaljujem in me čez nekaj let zanesljivo več ne bo, ali pa me je vendarle škoda. Na  srečo je “zmagala” opcija številka dve. Ko sem ta del razrešil v glavi in si priznal, se odločil, je bilo lažje. Abstinenčnih kriz nisem doživljal; morda nisem bil še dovolj daleč, morda pa je vse samo v glavi. Ne vem, ne morem soditi.

A s tem prvim korakom se je šele začelo; zdaj se mi zdi, da je bilo nehati nekaj najbolj enostavnega in sem pravzaprav najbolj ponosen na to, da nisem spet začel. Pol leta za tem se je namreč končala še dolgoletna zveza, zanjo je prišel konec mojega alkoholiziranja leta prepozno; in takrat je bilo pravzaprav najtežje. Danes sicer gledam na to, kot na nekaj, kar sem še kako potreboval, na še tisto zadnjo brco v rit, da sem lahko začel znova, takrat pa… Lahko bi zamahnil z roko in se spet malo potolažil in pozabljal…do konca… a sem očitno bil že trdno odločen, da me je škoda. In sem praskal naprej, po sebi, po preteklosti, si vrtel slike svojih alkoholnih “podvigov”, iskal vprašanja in odgovore, obupaval, padal, se dvigoval… In tu nisem bil sam; nekaterim pomaga strokovna pomoč, meni so Prijatelji. In ne, nisem se zatipkal, ko sem jih napisal z veliko začetnico. Če si nekoliko sposodim besede Robina Williamsa: rekel je, da so Prijatelji ljudje, ki poslušajo tvoje sranje, ti povedo, da je to, kar govoriš čisto navadno sranje in ga potem hočejo slišati še. In ti moji so se naposlušali mojega sranja, mi nastavljali ogledalo, ko sem ga potreboval in mi nastavili rame, ko sem potreboval tega…

Še ena stvar je izjemno pomembna. Zavedanje, da ne obstajajo ozdravljeni alkoholiki (verjetno velja za vse odvisnosti); nekateri sicer menijo drugače, a moje mnenje je tako. Obstajamo samo tisti, ki ne pijemo več in ki smo do konca življenja izgubili sposobnost zmernosti. Sam se namreč še predobro spomnim tistega prijetnega občutka, ko se začne toplota širiti po telesu in počasi postaja vse bolj mehko, prijetno, megleno, neboleče… Lepše!

Danes, 16 let kasneje, ko lahko že dolgo govorim in pišem o tem povsem brez težav, se mi zdi še najbolj zanimivo, kako ljudje, ki me ne poznajo od prej odreagirajo, ko jim povem, da pač ne pijem alkohola, ker sem se zadeve napil že za dve življenji. Najprej se začudijo, ker pač nimam težav reči, da sem alkoholik, nekateri me gledajo, kot da sem bolan ali pa vsaj malo zmešan, marsikdo pa mi začne razlagati, da on/ona ne pije tako dosti, ampak samo “ob petkih, za rojstne dneve in Novo leto”. Dragi moji, jaz sem zadnji človek na svetu, ki imam pravico moralizirati o tem in pred katerim bi se morali za karkoli opravičevat. Če je dovolj, preveč, ravno prav… to morate (iz)vedeti sami.

Na zdravje!

 

Piše: Vid Kmetič



Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja


Facebook