Ogledalo

Ogledalo

Že pred časom sem bil na pravljičnem večeru za odrasle, ki ga vsake toliko prireja Mariborska knjižnica. Za pravljice namreč nismo nikoli prestari ali preveč odrasli in nikoli ne vemo toliko, da se iz njih ne bi kaj novega naučili. In na tem večeru mi je dala najbolj misliti pravljica O templju tisočerih ogledal. Če se ne motim – pišem po spominu – gre za tibetansko pripovedko, šla pa je približno takole:

V neki vasi je živel en čisto običajen pes. Počel je to, kar pač psi počno. Potikal se je po vasi, občasno zalajal, pomigal z repom, označil kakšno drevo, ki ga še slučajno ni prej… pač vsakodnevna opravila navadnega vaškega cucka. Nekega dne pa se je odpravil na bližnji hrib, kjer je stal tempelj tisočerih ogledal. Odprl je vrata,  vstopil in nenadoma je gledalo vanj tisoč psov na las podobnih njemu. Pomahal je z repom in vseh tisoč psov mu je pomahalo nazaj. Veselo je zalajal in vsi so mu veselo odzdravili. Cel dan se je veselo preganjal po templju in se lovil s tisoči novih prijateljev in ko je šel zvečer nazaj proti domu si je mislil: »Kako imeniten tempelj je to, vsi psi, ki živijo v njemu so tako zelo prijazni.  Še se bom vrnil.«

Živel pa je v tisti vasi še en povsem običajen pes in tudi on je čez dan počel natanko to, kar pač cucki počno. In tudi on se je odpravil v tempelj. Odprl je vrata in tudi vanj se je zazrlo tisoč psov, na las podobnih njemu. A ta pes ni pomahal z repom, prestrašil se je in naježil. In naježilo se je vseh tisoč psov. Pokazal je zobe in jezno zalajal in nazaj je dobil tisoč jeznih pogledov in laježev. Na vrat na nos je  pobegnil iz templja in ko je dirjal proti vasi, si je mislil: »Kako neprijazen kraj je ta tempelj in kako neprijazni psi živijo tam. Nikdar več se ne vrnem.«

Povsem brez potrebe se mi zdi pripisati še karkoli drugega; mislim, da nam je pravljica O templju tisočerih ogledal povedala dovolj… če se le nimamo za prestare in preveč odrasle zanje in si domišljamo, da se iz njih ne moremo več nič naučiti. Upam, da ne, ogledala, ki nas gledajo nazaj so povsod okoli nas.

 

Piše: Vid Kmetič



Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja


Facebook