Slovo na poti

Slovo na poti

Začel bom z nekaj floskulami: ni dobrega brez zla, ni jina brez janga, ni dneva brez noči, ni žalosti brez veselja, ni pekla brez nebes, ni konca brez začetka, ni hudiča brez boga… ni slovesa brez pozdrava. Ni pozdrava brez slovesa. In prav slednje, slovo, sodi verjetno med najbolj grenke izkušnje v življenju. Znati se posloviti ob pravem času in na pravi način, ne oklepati se nekoga za vsako ceno je pomembno, a običajno zelo težko, saj slovo pomeni vedno konec nečesa; po drugi strani pa je lahko slovo tudi začetek neke nove poti. Kaj pa naredimo, preden gremo na pot, pa naj bo ta še tako kratka in četudi se imamo namen vrniti? Poslovimo se.

Najbolj travmatično slovo predstavlja smrt. V njej vidimo dokončno slovo in težko si predstavljamo, da bi lahko smrt pomenila tudi začetek česarkoli in morda poznajo prav zaradi tega takorekoč vse religije neke vrste posmrtno življenje. Da nam dajejo upanje, da smrt ni dokončno slovo, da se morda nekoč nekje s pokojno ljubljeno osebo zopet srečamo.

Včasih je slovo lahko tudi grdo, polno težkih besed, dejanj, sovraštva… Tako grdo, da se večkrat vprašamo, kako sta se dva, ki se zdaj tako močno sovražita, kdaj sploh lahko imela rada, se ljubila, si delila življenje, dom, otroke… Sovraštvo in ljubezen sta podobno močni in globoki čustvi, ki nas lahko popolnoma preplavijo in morda bi moral tudi ti dve besedi uvrstiti med floskule na začetku, saj se velikokrat zgodi, da ljubezen z isto količino strasti preide v sovraštvo. Tako močno, da na koncu sploh več ne vemo, zakaj – vemo le, da sovražimo. Z dušo in telesom, da v nas ni več prostora za karkoli drugega. Čisto mogoče je, da je čisto na začetku takega slovesa manjkal zgolj preprost in iskren “oprosti” (tudi sebi), beseda, za katero se včasih zdi, da ji grozi izumrtje, beseda, ki jo vse bolj nadomešča mimogrede izrečeni “sori”.

Čeprav zveni sprva dokaj kontradiktorno, pa imeti koga močno rad kdaj pomeni tudi raziti se, se posloviti in oditi na svojo stran, dovoliti, da oba najdeta svojo pot. Morda se kdaj ti dve poti spet prekrižata, morda pa se to ne zgodi nikoli.

Nekaj najlepših vrstic o poteh, ki jih moramo najti in prehoditi, je pred leti v svoji knjigi s preprostim naslovom “Pot” zapisal mnogo prezgodaj preminuli alpinist Nejc Zaplotnik: “Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi. Ni pomemben cilj, važna je pot.”

Zaključil bom z osebno izkušnjo, povezano s potjo in slovesom. Čeprav je zgodba v osnovi žalostna, pa je po drugi strani ena najlepših stvari, ki sem jih doživel do sedaj, zgodba o skupni poti in slovesu mojih starih staršev. Babica in dedek sta bila poročena skoraj šestdeset let, skupaj sta preživela nemirna predvojna, nevarna vojna in težka povojna leta, doživela sta marsikaj, tudi novo državo, skupaj v slogi, v soncu in dežju, v dobrem in zlu. Dedek je umrl prvi, imel jih je čez osemdeset. Običajno bližnji slovo in smrt nekoga, ki jih šteje toliko (že) nekoliko pričakujejo, babico pa je njegova smrt zlomila. Edina stvar, ki jo je hotela še narediti je bila, da dedku postavi lepo nagrobno ploščo. In potem je pričela usihati. Dobesedno in pred našimi očmi. Pogosto je zbolevala, padala v nezavest, bila je vse bolj odsotna, hrane je zaužila le še za vzorec… preprosto se je odločila umreti, ker je vedela, da prišla do konca svoje poti. In njena smrt, njeno slovo, je bilo olajšanje za vse, še najbolj pa zanjo. Čeprav ne ona, ne dedek nista bila nikoli verne sorte (tudi sam nisem), pa sem trdno prepričan, da sta zdaj v nekem drugem prostoru in času, v neki drugi formi in obliki, ponovno skupaj. Če ne drugje, v spominu tistih, ki smo ju poznali in imeli radi, če ne drugje, v zapisanih besedah, kot so bile te.

 

Piše: Vid Kmetič



Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja


Facebook