Z VELIKIM “P”

Z VELIKIM “P”

Ena izmed najbolj trdnih in pomembnih medčloveških vezi, ki jih ustvarimo v življenju, je prijateljstvo. Pa tudi ena izmed najbolj zgodnjih, zagotovo si najdemo že v vrtcu svojega prvega najboljšega prijatelja, najboljšo prijateljico. Prijatelji so ena redkih skupin ljudi, ki si jih izberemo popolnoma sami in morda so zato prav prijatelji tisti, ki jih v svojem življenju najbolj zavzeto iščemo. Nekateri postanejo kasneje zgolj bežni znanci, na nekatere čisto pozabimo, so pa tudi takšni, ki ostanejo in nekaterim nadenemo celo veliko začetnico; za te slednje vemo, da so in bodo vedno tu, kadarkoli in za karkoli. Seveda to ni zaprt eksluziven klub, v katerega po nekem določenem letu starosti, ko si domišljamo, da smo (se) našli in se naučili vsega – čista iluzija-, ne sprejemamo več nikogar, ampak ravno obratno. Jih ni nikoli preveč, saj beseda prijatelj že sama po sebi pove, da nam – prijajo.

Prijateljstva so zanimiva, a tudi dokaj zapletena reč. Lepe stvari pač običajno niso nikoli preproste in se je zanje potrebno potruditi, na njih delati, jih negovati, vzdrževati, s prijatelji se včasih skregamo, na kaj burno odreagiramo, si nato pustimo čas za razmislek, se pobotamo in običajno taka prijateljstva zaradi tega postanejo še bolj trdna, kot so bila prej… ali pa se končajo za vedno.

V življenju pa srečamo tudi ljudi, s katerimi se “ujamemo” takoj in za katere smo skorajda prepričani, da smo jih poznali že prej; včasih nas taka srečanja na začetku celo malo zbegajo. Z razlago tega se ukvarjajo mnogi in na to temo obstaja nešteto teorij, od newagerskih prepričanj, sorodnih duš, prejšnjih življenj, reinkarnacije, vzporednih svetov, izvenzemeljskih bitij, religije, pa vse do psihoanalize. Katera, če sploh katera, razlaga vam je najbližja, je povsem nepomembno, pomembni so, kot vedno, ljudje in ne teorije. “Stranski učinek” modernega sveta je namreč, da preveč ne-mislimo s svojo glavo in se pustimo “poučiti” vesolju medmrežja, pri tem pa pozabljamo na tisto najbolj pomembno – na ljudi.

Eno izmed najbolj pogostih prepričanj, predvsem med moško populacijo, je, da moški ne more biti z žensko “samo” prijatelj. To je, z eno besedo, neumnost, s tem si zožimo pogled na svet okoli nas vsaj za polovico, si nadenemo plašnice in postanemo “fijakerski konji”. Seveda lahko med njo in njim, prijateljema, preskoči tudi iskra, a nujno na obeh straneh, saj lahko pride drugače do nerodnih situacij ali pripelje celo do konca prijateljevanja. Če pa se prijateljstvo razvije v “kaj več”, pa s tem ni nič narobe. Pravzaprav bi morala biti partnerja tudi (in predvsem) najboljša prijatelja in morda prav v tem tiči skrivnost vse redkejših dolgotrajnih srečnih vez, o katerih (le) sanjamo, saj zanje nimamo časa. Ker svojega najboljšega prijatelja se ne naveličamo in ga ne zamenjamo za mlajšega, Prijatelji ostanejo za vedno.

 

Piše: Vid Kmetič



Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja


Facebook